Tradicionalna, Filozofska in Zgodovinska Slovnica

TRADICIONALNA, FILOZOFSKA IN ZGODOVINSKA SLOVNICA

* Golden M.; 2001; O jeziku in jezikoslovju;, Ljubljana 2001

V tej seminarski nalogi se bomo podali na kratek sprehod čez zgodovino slovnice, slovničnih pojavov ter glasoslovnih in pomenskih sprememb. Pojasnili bomo kako so jezikoslovci ali filozofi razmišljali v določenih obdobjih v zgodovini in kako so njihovi nasledniki popravljali njihove napake.

Poznavanje zgodovine slovnice nas obvaruje pred ponavljanjem starih napak in pri prepoznavanju vračanja jezikoslovja k že zastavljenim vprašanjem.

Razvoj jezikoslovja nam odkriva dva jezikovna pristopa in sicer teoretično in opisno jezikoslovje. Prvo je razmišljanje o bistvu jezika in razmišljamo pod okriljem filozofije in logike, pristop pa je racionalističen in mentalističen ter se povezuje z nevrolingvistiko in psiholingvistko. Usmerjeno je k pojasnjevanju in predvsem k teoriji ter osredotočeno na um. Drugi pristop pa je opisovanje posamičnega jezika, je bolj filološko in filozofsko ukvarjanje z jezikom in je bližje etnolingvistiki ter sociolingvistiki. Usmerjen je k podatkom, govoru ter konkretnim okoliščinam rabe jezika. Tako tradicionalna kot filozofska slovnica imata korenine v Antični Grčiji.

3. TRADICIONALNA SLOVNICA

Tradicionalna slovnica je začela nastajati v petem stoletju pred našim štetjem in je starim Grkom pomenila vidik sistematičnega preučevanja zmožnosti človeka, da o stvareh smiselno razpravlja. Najpomembnejši deli tistega časa sta bili slovnici Dionizija Tracana in Apolonija Diskula. Jezikoslovci so preučevali hebrejščino, grščino, arabščino in latinščino. V teh jezikih so bila ustvarjena klasična dela, temelji svetovnih religij zato so skušali premostiti razlike med sodobnim jezikom in jezikom v tistem času. Vsak od teh jezikov je bil vzor popolnega jezika, v generičnem smislu, saj so bili ljudje prepričani, da jim je jezik v usta položil sam bog. Med filozofskimi vprašanji, ki so si jih zastavljali Grki o jeziku, se prvo navezuje na poljubnost jezikovnega znaka in se glasi: »kdo ima moč podeljevati imena (tj. si izmišljevati besede)« je to narava ali dogovor med ljudmi?« Pri tem je od samega odgovora pomembnejše dejstvo, da so se z zastavitvijo tega vprašanja, odločili preučiti jezik.